Oviranost in otroštvo – intersekcionalnost

‘Oviranost’ in socialni model oviranosti

Koncept ‘oviranost’ pravzaprav ni opredeljen v Konvenciji Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo. Kljub temu pa so nekatere smernice zapisane v 1. členu.

Glede na to:

“Ljudje z oviranostjo so ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi.”

Omemba “povezave” med “okvarami” in “ovirami” je pomembna. Priznava namreč, da družbene izključenosti ne povzroča dejstvo, da nekdo ima “oviranost”. Družbeno izključenost povzročajo ovire, s katerimi se ti ljudje srečujejo. Ta pristop v splošnem imenujemo pristop “socialnega modela” oviranosti.

Socialni model oviranosti je razvil Mike Oliver v zgodnjih 1980. letih, da bi pripravil okvir, ki bi bolje ustrezal potrebam ljudi z oviranostjo. Socialni model je okvir, po katerem oseba z oviranostjo ni invalidna, ker bi bila drugačna ali ker bi imela “oviranost”, temveč ker jo bremenijo ovire, ki so jih ustvarile družbene sile, ki dejansko ustvarjajo ‘oviranost’. Socialni model je koristen in uporaben okvir, saj premešča pozornost na vlado in družbo, ki naj spremenita in prilagodita zakonodajo, politike, strukture in prakse, da bi postale vključujoče in dostopne, pri tem pa ne bi obremenjevale ljudi, ki imajo telesno, senzorično, kognitivno ali kakšno drugo ‘oviranost’, in zahtevale, naj se prilagodi ali pa ostane izključena.

Socialni model je nastal kot nasprotje medicinskega modela oviranosti, ki ga vlade in ponudniki služb pogosto še vedno uporabljajo. Medicinski model se osredinja na oviranost ali kronično bolezen kot ključno težavo in utemeljuje vse pristope in ‘rešitve’ na podlagi odpravljanja oviranosti ali pa zahteva, da se oseba z oviranostjo prilagodi oviri, namesto, da bi odpravili oviro samo. Medicinski model pogosto predpostavlja, da oseba z oviranostjo ni normalna, kar vodi v pokroviteljski odnos služb do ljudi z oviranostjo in spodbuja stigmatizacijo in diskriminacijo.

Vir: Disability Discrimination Act – Best Practice Trainers Resource Pack 2002 via Democracy, Disability and Society Group’s Taxi Driver Training Pack.

Razlaga ovir, s katerimi se srečujejo osebe z oviranostjo po socialnem modelu:

Otroštvo, glas otroka in načelo največje koristi

1. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah opredeljuje ‘otroka’ v okviru zakonodaje s področja človekovih pravic kot: “vsako človeško bitje, mlajše od osemnajst let, razen če zakon, ki se uporablja za otroka, določa, da se polnoletnost doseže že prej”.

Čeprav mednarodna zakonodaja s področja človekovih pravic določa, da otrokom ni dodeljena enaka pravna sposobnost kot odraslim, to še ne pomeni, da otrokova stališča nimajo nobene teže. Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah določa, da je treba otroke pri vseh odločitvah, ki jih neposredno zadevajo, obravnavati z vso resnostjo in v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. 12. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah jamči “otroku, ki je sposoben oblikovati lastna mnenja pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo.” To določilo se nanaša na “vse zadeve v zvezi z njim.”

Otrokovo mnenje pa lahko uravnava “največja korist” za otroka. Koncept največje koristi za otroka ima podlago v 3. členu Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki določa, da morajo biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove, “otrokova korist glavno vodilo.”

Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah v 5. in 14. členu tudi priznava razvojne sposobnosti otroka pri uveljavljanju lastnih pravic. UNICEF je izdal podrobno poročilo, ki pojasnjuje zamisel in izraz ‘razvojne sposobnosti otroka.’ Če z drugimi besedami pojasnimo koncept, ki ga omenja poročilo, so država in njeni akterji zavezani k oblikovanju politik, zakonodaje in prakse, ki bodo otrokom omogočili uresničevanje lastnih pravic. Razvojnih sposobnosti ne bi smeli uporabiti tako, da bi otroke prikrajšali za njihove pravice.

Pomembno je razumeti, kako naj otrokovo mnenje vpliva na odločitve o tem, kaj je njegova največja korist. Michael Freeman, ki je obširno pisal o otrokovih pravicah, o uravnavanju največje koristi z otrokovim glasom in kako oceniti njegove“razvojne sposobnosti”, pravi: “Preprostega odgovora ali preproste rešitve ni. Nedvomno pa je treba manjši poudarek dajati vprašanjem, kaj ti mladi ljudje vedo – z drugimi besedami, manj govoriti o znanju in razumevanju – in več pozornosti posvečati vprašanjem, kako bodo odločitve, ki so jih sprejeli, nadgradile njihove cilje in se uskladile z njihovim vrednostnim sistemom.” Freeman predvsem zagovarja, da je treba pri določanju največje koristi resnično upoštevati in uveljaviti otrokov glas in mu dati prednost pred zavrnitvijo otrokove prošnje ali prednosti.”

3. člen Konvencije Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo (ki poudarja splošna načela konvencije) poziva k “spoštovanju razvojnih sposobnosti otrok z oviranostjo…”, 7. člen pa določa, da mora biti “pri vseh dejavnostih otrok z oviranostjo poglavitna skrb otrokova korist.”

Otroci z oviranostjo kot skupina

Pravice otrok z oviranostjo so posebej omenjene v dveh glavnih mednarodnih pogodbah, Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah in Konvenciji Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo.

Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah se podrobno nanaša na vse otroke (z ali brez oviranosti) in prepoveduje diskriminacijo na podlagi oviranosti pri uveljavljanju pravic iz Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah. Otroci z oviranostjo so posebej priznani v 23. členu Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah. Ta člen določa, da morajo otroci z oviranostjo “uživati polno in dostojno življenje, v razmerah, ki jamčijo dostojanstvo, spodbujajo samozavest” in olajšujejo njegovo dejavno udeležbo v družbi.

Konvencija Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo se nanaša na Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah v odstavku r preambule. 7. člen Konvencije Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo posebej obravnava otroke z oviranostjo in poziva države pogodbenice, naj sprejmejo “vse potrebne ukrepe”, da bi otrokom z oviranostjo zagotovile polno in enako uživanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. 24. člen določa enak dostop do obveznega in neobveznega srednješolskega šolanja in dostop do vključujočega izobraževanja.

4. člen o splošnih obveznostih Konvencije Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo določa, da se države pogodbenice pri pripravljanju in izvajanju zakonodaje in usmeritev, ki se nanašajo na ljudi z oviranostjo, posvetuje tudi z otroki z oviranostjo in jih dejavno vključuje. Člen 7(3) Konvencije Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo poziva države pogodbenice, naj zagotovijo otrokom z oviranostjo “enako pravico do svobodnega izražanja mnanj o vsem, kar jih zadeva, pri čemer se njihova mnenja upoštevajo glede na njihovo starost in zrelost.” Ta člen države tudi zavezuje, da otrokom glede na njihovo oviranost in starost priskrbijo primerno pomoč za izražanje mnenj.

13. člen Konvencije Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo, ki zahteva enak in učinkovit dostop do pravnega varstva ljudi z oviranostjo, poziva k starosti ustreznim prilagoditvam, da bi tak dostop omogočile. Publikacija See me, Hear me {povezava do bibliografije 1.3.12 Save the Children, See me, Hear Me, a guide to using the UN Convention on the Rights of Persons with Disabilities to promote the rights of Children } podaja dobre smernice in predloge glede uporabe Konvencije Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo pri spodbujanju pravic otrok z oviranostjo.

Otroci z oviranostjo imajo dve stični identiteti – so otroci in ljudje z oviranostjo. Zato so zanje ovire, s katerimi se srečujejo, drugačne od ovir, s katerimi se srečujejo otroci brez oviranosti ali odrasli z oviranostjo. Pomembno je priznati, da imajo otroci z oviranostjo posebne izkušnje – te izkušnje so morda drugačne od izkušenj otrok brez težav z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo in izkušenj odraslih z oviranostjo. Ta koncept imenujemo intersekcionalnost. V ospredje je bil postavljen z delom Kimberle Crenshaw {povezava do bibliografije 1.5.17 Kimberle Crenshaw, ‘Mapping the Margins: Intersectionality, Identity Politics, and Violence Against Women of Color}, ki obravnava intersekcionalnost rase in spola. Avtorica pravi: “Ob zavedanju obstoja intersekcionalnosti lahko bolje priznavamo in utemeljujemo razlike med njimi, pri tem pa uskladimo sredstva, preko katerih se te razlike izrazijo pri oblikovanju skupinske politike.” Priročnik, ki ga je objavila Univerza v Minnesoti Human Rights. Yes! obsega koristno poglavje , ki obravnava intersekcionalnost identitet otroka in oviranosti ter razišče posebne potrebe otrok z oviranostjo.

Kljub temu, da se tukaj osredinjamo na stičišče oviranosti in otroštva, je pomembno priznati, da otroštvo in oviranost nista značilnosti ali identiteti posameznika in da je potrebno upoštevati tudi druge potrebe, da bi lahko v polnosti razumeli naravo izkušenj ali ovir, s katerimi se otroci srečujejo. Denimo, otrok s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo bo imel tudi značilnosti, povezane z raso, etnično pripadnostjo, versko prepričanje, morda je Rom, istospolno usmerjen.

Zakonodaja in programi so pogosto zasnovani tako, da se osredinjajo na vprašanja ali pa jih neposredno obravnavajo, v povezavi bodisi z otroki bodisi z ljudmi (odraslimi), ki imajo oviranost. Programi in zakonodaja, ki so ozko usmerjeni na določeno ciljno skupino morda ne obravnavajo ustrezno jasnih ovir, s katerimi se srečujejo otroci s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo. Denimo, zakonodaja, ki otroku omogoča, da priča v sodnih postopkih v skladu s svojimi “razvojnimi sposobnostmi” bi se lahko tolmačila tako, da bi otroke s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo izključila iz pričanja. Sodniki bi morda lahko zavrnili pričanje otroka, mlajšega od sedem let, ker menijo, da otroci, mlajši od sedem let niso sposobni pričati. Obe omenjeni praksi nista v soglasju z načeli in pravicami iz Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah in Konvencije Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo. UNICEFovo poročilo { povezava do bibliografije 1.3.10 Gerison Lansdown, The Evolving Capacities of the Child} o razvojnih sposobnostih otroka pravi: “Pomembno je poudariti, da uresničevanje otrokovih pravic ni pogojeno s sposobnostjo izvajanja zastopanja ali doseganja določene starosti.”

Za strokovnjake, ki delajo ali pa bi pri svojem delu morda lahko naleteli na otroke s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo, je pomembno podrobneje upoštevati posamične potrebe otroka pri zagotavljanju storitev (pravnih, socialnih ali zdravstvenih). To bi najbolje storili tako, da bi otroka povprašali, kakšno podporo potrebujejo (če jo potrebujejo). Koristne podatke pa lahko priskrbijo tudi družinski člani ali skrbniki, ki otroka dobro poznajo – pri tem pa je potrebno poskrbeti, da njihovim stališčem ne dajemo prednosti v primerjavi s stališči otroka.

• Občutljivost do možnih posledic intersekcionalnih pomanjkljivosti
• Razumevanje ravnovesja med otrokovimi pravicami, pristopom največje koristi in razvojnih sposobnosti otroka.
• Občutljivost do posledic socialnega modela oviranosti in potrebe po priznanju in odstranjevanju ovir.