Enakost in nediskriminacija

Celotno področje človekovih pravic temelji na predpostavki, ki je določena v 1. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki pravi:

“Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice”.

Zaveze k zagotavljanju, da bi bilo to temeljno načelo enakosti spoštovano, vsebujejo tudi intrumenti človekovih pravic Združenih narodov Sveta Evrope in Evropske unije v obliki določb, ki prepovedujejo diskriminacijo.

—————————————————

Pomembna prepoved diskriminacije v pogodbenem pravu o človekovih pravicah Združenih narodov se nahaja v 26. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR). Ta določa, “da mora zakon prepovedovati sleherno diskriminacijo in vsem zagotavljati enako in učinkovito varstvo pred kakršnim koli razlikovanjem”. Prav tako je pomemben člen 2(1) te pogodbe, saj določa, da bodo omenjene pravice priznane “brez razlikovanja”, ki temelji na osebnih lastnostih, kot sta rasa in spol.

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (v členu 24(1)) in Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (v 2. členu) določata, da morajo omenjene pravice uživati vsi otroci brez razlikovanja, ki bi temeljilo na osebnih lastnostih, kot so rasa, spol in politična opredelitev. ‘Oviranost’ je za te namene vključena v členu 2(1) Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah.

Diskriminacija na podlagi oviranosti je prepovedana po 5. členu Konvencije Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo. Po 2. členu te pogodbe diskriminacija na podlagi oviranosti obsega vedenje, ki ima ‘namen’ ali ‘posledico’ zanikanje dostopa do neke pravice zaradi oviranosti – ta pristop odraža način, po katerem je bila ‘diskriminacija’ prej pojmovana v pogodbah Združenih narodov o človekovih pravicah. 2.

len Konvencije Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo med drugim pojasnjuje, da nezagotavljanje ‘ustreznih prilagoditev’ vodi v diskriminacijo. Primer, pri katerem je Odbor Združenih narodov za pravice ljudi z oviranostjo odkril, da primerna prolagoditev ni bila zagotovljena in je prišlo do nezakonite diskriminacije, je [[HM proti Švedski]].4 Primer je zadeval žensko, ki je zaradi zdravstvenih razlogov zaprosila za dovoljenje za gradnjo prizidka k hiši. Ustrezni urbanistični organi so njeno prošnjo zavrnili, ne da bi upoštevali njeno oviranost, saj je za tisto geografsko območje veljalo, da se takšne prošnje zavrnejo. Odbor Združenih narodov za pravice ljudi z oviranostjo je odkrilo, da bi organi morali premisliti o tem, ali je odklon od veljavnih standardov v resnici ustrezna prilagoditev, ki je povezana z okoliščinami oviranosti prositeljice.

V sistemu Sveta Evrope je diskriminacija pri uživanju pravic, ki jih določa konvencija (vključno s [[pravico do pravičnega sojenja]]5) prepovedana v 14. členu [[Evropske konvencije o človekovih pravicah]].6

V sistemu Evropske unije pa 21. člen [[Listine EU o temeljnih pravicah]] prepoveduje tudi diskriminacijo na podlagi oviranosti pri tolmačenju in izvajanju evropske zakonodaje. Ker pa evropska zakonodaja vključuje številne [[direktive na področju kazenskega pravosodja]],7 jih je treba tolmačiti v luči zahtev, da ne bi prišlo do diskriminacije na podlagi oviranosti.

Ponudniki služb, povezanih s sodnimi postopki, lahko povzročijo diskriminacijo določenega posameznika na podlagi dejstva, da je posameznik otrok ali pa na podlagi dejstva, da ima intelektualno ali psihosocialno oviranost. Prav tako lahko diskriminirajo na podlagi intersekcionalnosti, če obravnavajo otroka, ki ima hkrati težave z duševnim zdravjem in intelektualno ali psihosocialno oviranost.

Takšna diskriminacija se lahko pojavi v obliki pravil, ravnanj ali sistemov, s katerimi želimo neupravičeno omejevati dostop posameznika do pravnega varstva – npr. pravilo, ki otrokom preprečuje dostop do odvetnika diskriminira na podlagi starosti. Lahko se pojavi v obliki pravil, ravnanj ali sistemov, ki tako učinkujejo v praksi, čeprav pravila niso bila zasnovana s tem namenom – npr. zahteva, da morajo ljudje, ki so sposobni razumeti zapletene stavčne strukture, da bi lahko pričali, verjetneje diskriminira tako otroke kot odrasle s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo. Poleg tega pa se diskriminacija, vsaj v povezavi z oviranostjo, lahko pojavi tudi v obliki spodletele zagotovitve ustrezne prilagoditve.

Ustrezne prilagoditve so prilagoditve ali podpore uveljavljenim postopkom, ki jih je potrebno izpolniti, da bi se izognili prikrajšanosti posameznika zaradi njegove telesne, senzorične, intelektualne, psihosocialne ali druge oviranosti. To zahteva pozitivne korake, s katerimi prepoznamo, kakšne prilagoditve ali podpore bi odstranile morebitno prikrajšanje za določenega posameznika in zagotovilo uporabo potrebne prilagoditve ali podpore. Pri tem pa veljajo omejitve ‘neupravičenega bremena’ or ‘neutemeljenosti’.

V sodnih postopkih lahko prilagoditve pomenijo večjo prožnost pri podajanju dokazov na sodišču – npr. otroku s psihosocialno oviranostjo omogočimo, da sodniku kaže hrbet, čeprav govori z njim; omogočimo mu pogoste odmore in dostop do igrač ali predmetov, ki mu pomagajo sprostiti napetost (denimo, trampoline ali najljubšega medvedka) ali pa dokaze pridobimo ob določeni uri v dnevu. Obveznosti ustreznih prilagoditev lahko zahtevajo tudi podporo, denimo, živega posrednika, ki bo otroku s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo priskrbel podatke za policijo.

Da bi zagotovili, da otroci s težavami z duševnim zdravjem, intelektualno in psihosocialno oviranostjo ne bi bili diskriminirani s strani pravosodnih organizacij (in strokovnjakov, ki jih obravnavajo), morajo ključni strokovnjaki pridobiti določene spretnosti. Te vključujejo sposobnost prilagajanja, sposobnost prepoznavanja, kakšne oblike prilagoditev ali podpor bodo učinkovito odstranile morebitno prikrajšanost.