Dostopnost
‘Dostopnost’ je izraz, ki ga pogosto uporabljamo v vsakdanjem govoru – npr. izraz ‘dostopna stranišča’. Pogosto ga povezujemo s fizičnim okoljem, do katerega lahko dostopajo ljudje s telesno oviranostjo. Kljub temu pa izraz sega dlje od fizičnega okolja in ga uporabljamo tudi na drugih področjih življenja. Denimo, uporabljamo ga v povezavi z opremo in informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, pisnimi gradivi (ki niso dostopna slepim in slabodivnim ljudem, če so natisnjena, ljudem z intelektualno oviranostjo pa ne, če so zapisana v kompleksnem jeziku) in sredstvi komunikacije (ki, denimo, ne bodo dostopna gluhim in naglušnim ljudem, če so pripravljena v govorjenem format).
Podlaga v standardih človekovih pravic
(a) Pomembne določbe Konvencije Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo.
Dostopnost je splošno načelo, ki podpira Konvencijo Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo. Zapisano je v 3. členu.
Poleg tega je bila pravica do dostopnosti prvič priznana v pogodbi o človekovih pravicah, in sicer v 9. členu Konvencije Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo. Ta člen je obsežen, začne pa se z naslednjimi besedami:
“Da države pogodbenice ljudem z oviranostjo omogočijo neodvisno življenje in polno sodelovanje na vseh področjih življenja, sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi ljudem z oviranostjo zagotovijo, da imajo enako kot drugi dostop do fizičnega okolja, prevoza, informacij in komunikacij, vključno z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami in sistemi, ter do drugih objektov, naprav in storitev, ki so namenjene javnosti ali se zanjo opravljajo v mestu in na podeželju.”
Smernice za izvajanje tega izvirnega člena je opredelil Odbor Združenih narodov za pravice ljudi z oviranostjo v 2. Splošni pripombi (2014).
——-
(b) 2. splošna pripomba 2
13. odstavek tega dokumenta pravi:
“Dostopnost je potrebno omogočiti vsem ljudem z oviranostjo, ne glede obliko oviranosti, brez razlikovanja, kot so rasna pripadnost, barva kože, biološki spol, jezik, vera, … družbeni spol ali starost” in “mora posebej upoštevati vidik spola in starosti pri ljudeh z oviranostjo.”
2. splošna pripomba jasno pravi, da se razlikovanje nanaša na dostopnost obstoječih dobrin in infrastrukture v primerjavi z dostopnostjo novih dobrin in infrastrukture. Glede na 14. odstavek:
“Ovire pri dostopanju do obstoječih predmetov, objektov, dobrin in storitev, ki so namenjeni javnosti in bodo postopoma sistematično odstranjene, še pomembneje pa je, da bodo neprestano nadzirane, saj bomo le tako dosegli polno dostopnost.”
Nasprotno pa je potrebno postopoma zagotoviti, da so nove dobrine in infrastruktura dostopne od samega začetka.
[[Obveznosti, ki preprečujejo diskriminacijo3]] in obveznosti, ki zagotavljajo dostopnost, se prekrivajo. Pomanjkanje dostopnosti včasih, vendar ne vedno, povzroči diskriminacijo, ki je v nasprotju s 5. členom Konvencije Združenih narodov za pravice ljudi z oviranostjo.
[[‘Ustrezna prilagoditev’4]] in ‘dostopnost’ se pogosto mešata. V resnici pa sta dve različni obveznosti. Ustrezna prilagoditev je dolžnost, ki zahteva prilagoditve, da bi odstranili prikrajšanosti, ki jih izkuša določen posameznik, medtem ko je dostopnost dolžnost zagotavljanja, da so komunikacija, informacije, ki sestavljajo okolje ipd., oblikovane tako, da so v splošnem dostopne ljudem z oviranostjo.
3 Internal link back to Section 2.3 on non-discrimination
4 Insert internal link to the part of 2.3 where this is explained.
Povezava z otroki s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo v sodnih postopkih
Dostopnost ima večjo težo pri ljudeh s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo (med njimi tudi otrok in mladih ljudi) kot pri ljudeh s psihosocialno oviranostjo. Posebej je pomembna na področju informacij in komunikacije – oboje je izjemnega pomena v kontekstu pravosodnega sistema. Spodnja odlomka iz 2. Splošne pripombe to tudi priznavata:
“Brez dostopa do informacij in komunikacije je uživanje svobodnega razmišljanja in izražanja ter številnih drugih temeljnih pravic in svoboščin za ljudi z oviranostmi resno ogroženo in omejeno. 9. člen, 2. Odstavek, (f) do (g), Konvencije torej določa, da morajo države pogodbenice spodbujati pomoč človeka in posrednikov, …, spodbujati druge primerne oblike pomoči in podpore ljudem z oviranostjo, da bi zagotovili njihov dostop do informacij in spodbujati dostop ljudi z oviranostjo do novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij in sistemov, vključno z internetom, ob pomoči aplikacij v skladu z obveznimi standardi dostopnosti. Informacije in komunikacija mora biti ljudem z oviranostjo dostopni v lahko berljivih formatih, povečanih in spremenljivih načinih in metodah, kakršne ljudje z oviranostjo uporabljajo.” (21. odstavek)
“Dostop do pravnega varstva ne more biti učinkovit … če storitve, informacije in komunikacija, ki ga omogočajo, ni dostopna ljudem z oviranostjo (13. člen). Varne hiše, podporne službe in postopku morajo biti v celoti dostopni, da bi zagotovili učinkovito in koristno zaščito pred nasiljem, zlorabo in izkoriščanjem ljudi z oviranostjo, zlasti žensk in otrok.” (16. člen)
Spretnosti
Dostopne informacije in komunikacija za otroke s težavami z duševnim zdravjem obsegajo zagotavljanje informacij v lahko berljivem formatu ob hkratni uporabi pripomočkov – kot so slikovno gradivo in modeli. Pravnovarstvene organizacije morajo vnaprej načrtovati in zagotoviti razpoložljiva gradiva, da jih bodo zaposleni lahko uporabljali.
Poleg tega morajo biti strokovnjaki v sistemu pravnega varstva, ki bodo morda komunicirali z otroki s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo ali pa jih obveščali, seznanjeni s pripomočki za gibanje in alternativnimi formati, prav tako pa morajo vedeti, kako in kdaj naj jih uporabijo. To pa zahteva predhodno usposabljanje.