Pravično sojenje

Pravica do pravičnega sojenja je določena v nekaterih zgodnejših in najširše ratificiranih instrumentih človekovih pravic – kot je 10. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah in 14. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah izpostavlja tudi zahteve po pravičnem sojenju.

• Da bi zagotovili pravično sojenje otrok, ki so obtoženi kaznivih dejanj, 40. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah zahteva naslednje:
• da otrok velja za nedolžnega, dokler ni njegova krivda dokazana v skladu z zakonom;
• da je takoj seznanjen z obtožbami proti njemu (če je potrebno prek staršev ali zakonitih skrbnikov);
• da ima pravno ali drugo ustrezno pomoč;
• da o njegovem primeru nemudoma odloča pristojni, neodvisni in nepristranski organ ali sodno telo v poštenem postopku v skladu z zakonom, razen če se smatra, da to ni v otrokovem interesu;
• da ni prisiljen pričati ali priznati krivde;
• da če se presodi, da je prekršil kazensko pravo, to odločitev in katerekoli iz nje izhajajoče ukrepe preizkusi višji organ ali sodno telo v skladu z zakonom;
• da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem;
• da je v vseh fazah postopka zajamčeno popolno spoštovanje njegove zasebnosti.

Na tem mestu je potrebno opozoriti, da so zahteve po pravičnem sojenju, ki se nanašajo na otroke, osumljene ali obtožene kaznivih dejanj, drugačne v primerjavi s tistimi, ki veljajo za odrasle. Denimo, spoštovanje zasebnosti domnevnega storilca je omejeno zgolj na storilce, ki so otroci ali mladostni prestopniki. Zahteva namreč, naj prepoznavni podatki o otroškem prestopniku ali domnevnem storilcu ne bodo objavljeni, kar pojasnjuje tudi zgornji razdelek o Varovanju podatkov.

Potrebno je omeniti tudi zahtevo po zagotavljanju tolmača za otroka, ki ne razume jezika, ki se uporablja pred sodiščem. Takšno besedilo lahko razumemo tudi v kontekstu tega, da je dovoljena uporaba podpore za alternativno komunikacijo za obtožene storilce s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo, ki imajo težave z razumevanjem uradnega jezika v sodni dvorani.

V mednarodnem okolju in Evropi čedalje bolj priznavajo, da imajo žrtve pravice tudi na sojenju in v kazenskih postopkih. V tem razdelku si bomo ogledali, kako vzpostaviti ravnovesje med pravicami otrok, ki so priče ali žrtve v primerjavi z davno uveljavljenim varovanjem, ki je omogočeno toženi stranki v sklopu pravice do pravičnega sojenja.

12. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki otroku zagotavlja, da je zaslišan, z žrtvijo ali pričo, ki je otrok, pa se je treba posvetovati glede njegovega sodelovanja v primeru, določa, da mora otrok svobodno izraziti svoje mnenje in skrb glede sodalovanja.

Otroku prijazno okolje, videopovezava, posredniki ali zaslon, ki žrtvi ali priči, ki je otrok, omogoča boljše pričanje, so ukrepi, ki imajo svojo podlago v Smernicah za otrokom prijazno pravosodnje, prav tako pa v Direktivi o pravicah žrtev.

UNICEFOV model zakonodaje Pravičnost v zadevah, ki vključujejo otroke, ki so žrtve in priče kaznivih dejanj (Justice in Matters involving Child Victims and Witnesses of Crimes){link to bibliography Unicef, Justice in Matters involving Child Victims and Witnesses of Crimes-Model Law and related commentary} so ustvarili, da bi priskrbeli zgled načel Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah in UN Smernice Združenih narodov o zadevah, v katerih so otroci žrtve ali priče kaznivih dejanj. Zgled zakonodaje vsebuje seznam raznolikih mehanizmov, ki jih lahko uporabimo, da bi bolje zavarovali otroke, ki so žrtve ali priče, in imajo podlago v uradnih sodnih postopkih in reviktimizaciji. Najpomembneje pa je, da zgled zakonodaje v 28. členu določa, da je odstranitev obtoženca iz sodne dvorane potrebno dovoliti v določenih primerih, ko otrok, ki je bil žrtev, poda pričanje, in da se pravica obtoženca glede soočenja s tistim, ki ga je obtožil, zadrži, v kolikor odvetnik, ki brani obtoženca, ostane med pričanjem v sodni dvorani. Pomemno je dodati, da v evropski zakonodaji nikjer ni zapisana pravica obtoženca do soočenja s človekom, ki ga je obtožil.

Poleg tega pa je Evropsko sodišče za človekove pravice priznalo, da je v kazenskih postopkih, v katerih gre za spolno zlorabo mladoletne osebe ‘‘potrebno sprejeti določene ukrepe, da bi ustrezno zaščitili žrtev.’

Pomen koncepta ‘pravično sojenje’ je dostop do pravnega varstva otrok s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo, kar smo obravnavali v razpravi v razdelkih 2.9.2(a) in 2.9.2(b) zgoraj. Njegov pomen je dvojen:

Prvič, v primerih, ko je otrok s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo osumljen ali obtožen kaznivega dejanja, stopijo v veljavo številna zagotovila specifičnih človekovih pravic. Ta zagotovila sicer zadevajo vse otroke (ne le tiste s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo), ki so osumljeni ali obtoženi kaznivih dejanj. Kljub temu pa številna od njih (npr. zahteva po navzočnosti tolmača) zahtevajo posebno občutljivost do položaja otrok s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo in so podlaga za zahtevo po podpori, ki jo taki otroci potrebujejo.

Drugič, v primerih, ko je otrok s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo žrtev ali priča na sojenju nekega kaznivega dejanja, se lahko pojavijo tudi vprašanja glede pravičnosti sojenja. Zgoraj smo omenili, da zagotavljanje podpore in prilagoditev, ki ju otrok potrebuje, da bi učinkovito sodeloval v sojenju, samo po sebi ni v nasprotju s pravico obtoženega do pravičnega sojenja. V primeru, ko bi otrok ob soočenju z obtoženim doživel travmo, bi bilo do otroka pravično, da bi zahtevali alternativne dogovore, saj bi se takšnemu soočenju lahko izognili. Še enkrat pa poudarimo, da so takšni pomisleki pomembni za vse otroke, težave z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo pa bi lahko bile pomemben dejavnik pri oceni podpore in prilagoditev, ki jih določen otrok potrebuje.

• zmožnost ravnanja po pravilih zahteve po varovanju podatkov in zagotavljanje spoštovanja pravic do zasebnosti,
• zmožnost komuniciranja z otroki, ki so osumljeni kaznivega dejanja, žrtvami ali pričami, ki imajo težave z duševnim zdravjem in intelektualno oviranost,
• zmožnost prilagajanja sodnih postopkov po potrebi, da bi zavarovali in podprli otroka, ki ima težave z duševnim zdravjem in intelektualno oviranost.