Dostop do pravnega varstva
‘Dostop do pravnega varstva’ je kot akademska vsebina tradicionalno povezan z delom Cappallettija v 1970. in 1980. letih. V je zapisal:
“Izraza ‘dostop do pravnega varstva’ ne moremo zlahka opredeliti, vendar nam omogoča, da se osredinimo na dva temeljna namena pravnega sistema… Prvič, sistem mora biti enako dostopen vsem; drugič, voditi mora k posledicam, ki so pravične za posameznika in družbo”.
V kontekstu človekovih pravic razumemo dostop do pravnega varstva v splošnem kot osredinjenost na upravičenost do mehanizmov dostopanja, ki omogočajo povračilo škode za kršitev posameznikovih pravic – ti mehanizmi so pravični in vodijo do ustreznih pravnih sredstev. Tako je s pravico dostopanja do pravne varnosti uresničevana pravica, ki posamezniku omogoča, da izpodbija odrekanje drugih pravic. Ali če navedemo, odstavek 12.1
“Zmožnost dostopanja do pravnega varstva je ključnega pomena pri uresničevanju vseh drugih človekovih pravic.”
“Možnost uveljavljanja neke pravice je osrednjega pomena pri uresničevanju temeljnih pravic. Dostop do pravnega varstva ni le pravica sama po sebi, temveč pravica, ki krepi moč, saj posamezniku omogoča, da uveljavi svoje pravice in doseže povračilo škode. V tem smislu se temeljne pravice iz teorije pretvorijo v prakso.”
Z besedami Michaela Mansfielda, kronskega pooblaščenca, ki ga navaja časopis
“Dostop do pravnega varstva je v primerjavi z dostopom do sodišča in pravdanja širši koncept… Obsega priznanje, da je vsakdo upravičen do varovanja, ki ga omogoča zakonodaja in da so pravice brez pomena, v kolikor niso uveljavljene. Zadeva varovanje navadnih in ranljivih ljudi in rešuje njihove težave.”
Temelji v standardih človekovih pravic
Izraz ‘dostop do pravnega varstva’ se ni pojavil že v zgodnjih pogodbah o človekovih pravicah, ki so jih pripravili Združeni narodi ali Svet Evrope. Ta koncept izhaja iz pravice do enakosti pred zakonom (ki je prepoznana, npr. v 14. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, 1966). Temelji na ožje določenih sklicevanjih na deklaracije o človekovih pravicah in pogodbe o pravici do pravične in javne obravnave (npr. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, člen 14(1); Evropska konvencija o človekovih pravicah, 6. člen; in Listina EU o temeljnih pravicah, 47. člen); do pravice do učinkovitega pravnega sredstva (npr. Splošna deklaracija o človekovih pravicah, 8. člen; Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, člen 2(3); in Listina EU o temeljnih pravicah, 13. člen; in Listina EU o temeljnih pravicah, 47. člen); in specifičnim zagotovilom in podpori v kontekstu kazenskega pravosodja (npr. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, člen 14 (2)-(7) Evropske konvencije o človekovih pravicah, člen 6(2) in (3); in Listina EU o temeljnih pravicah, člena 49 in 50).
Izraz ‘dostop do pravnega varstva’ se vse do Listine EU o temeljnih pravicah leta 2000 izrecno ni pojavil v instrumentih človekovih pravic Združenih narodov in Evropske unije. 47. člen te listine poleg zapisanih pravic do pravične in javne obravnave in učinkovitih pravnih sredstev vključuje tudi naslednje besede:
“Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja. Osebam, ki nimajo zadostnih sredstev, se odobri pravna pomoč, kolikor je ta potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva.”
Odtlej se je ta izraz razširil. V Konvenciji Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo leta 2006, se pojavi kot naslov 13. člena. V tem členu je dostop do pravnega varstva širše pojmovan in se ga splača navesti v celoti.
“(1) Države pogodbenice zagotovijo ljudem z oviranostjo, da imajo enako kot drugi dostop do sodnega varstva, med drugim tako, da zagotovijo postopkovne in starosti primerne prilagoditve, ki jim omogočijo, da učinkovito sodelujejo kot neposredni ali posredni udeleženci, tudi kot priče, v vseh pravnih postopkih, tudi na preiskovalni in vseh predhodnjih stopnjah.
(2) Za zagotovitev učinkovitega dostopa ljudi z oviranostjo do sodnega varstva države pogodbenice spodbujajo ustrezno izobraževanje vseh, ki delujejo v sodstvu, vključno s policijskim in zaporniškim osebjem.”
Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah obsega podrobne določbe, povezane z otrokovimi pravicami v kazenskih postopkih (40. člen). Poleg tega pa jamči otrokom, ki so sposobni oblikovati lastna stališča, pravico, da le-ta izrazijo, kar pomeni, da imajo možnost zaslišanja v katerem koli sodnem postopku v zvezi z njimi (12. člen). Poudarek na udeleženosti otrok pozvanja tudi v specifičnem kontekstu ločevanja otrok od staršev, kakor zahteva člen 9(2), ki pravi, da “imajo vse prizadete stranke možnost sodelovati v postopkih.”
Konvencija Združenih narodov o pravicah ljudi z oviranostjo in Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah zagotavljata ključne temelje mednarodnih standardov na področju dostopa do pravnega varstva otrok s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo. Prav tako zagotavljata pomembno usmeritev evropskih in nacionalnih standardov. Kljub temu pa njihovih posledic ne bi mogli popolnoma razumeti brez navajanja načinov, kako so interpretirane (npr. v Splošnih opombah in sklepnih ugotovitvah Odbora Združenih narodov za pravice ljudi z oviranostjo in Odbora Združenih narodov za otrokove pravice). V okviru Evrope lahko standarde dostopa do pravnega varstva otrok s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo najdemo tudi v instrumentih in smernicah Sveta Evrope in Evropske unije. Smernice Sveta Evrope so posebej vplivne na področju dostopa do pravnega varstva otrok in so zapisane v Smernicah za otroku prijazno pravosodje. Mednarodni in evropski standardi človekovih pravic (in z njimi povezane smernice), ki jih lahko uporabimo pri dostopu do pravnega varstva otrok s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo smo podrobno pregledali v2. delu projektnega poročila, prav tako pa tudi v številnih drugih virih, navedenih v bibliografiji.
Pomen za otroke s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo v pravnih postopkih
Otroci s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo naletijo na ovire pri dostopanju do pravnega varstva, tako kot odrasli. Za otroke s težavami z duševnim zdravjem in intelektualno oviranostjo so ovire pri dostopanju do pravnega varstva pogosto mnogotere. Njihovo navzočnost in značilnosti podrobneje obravnavamo v [[2. delu projektnega poročila]] – v tem delu obravnavamo vprašanje, kako se položaj v 10 evropskih državah ujema s pomembnimi mednarodnimi in evropskimi standardi.